
Celoten sestav stroja
Pri zahtevnejših projektih lahko razvijemo celoten 3D sestav: konstrukcijo, nosilce, osi, vpetja, montažne površine in prostor za komponente.
Tehnični model ni samo lepa oblika na zaslonu. Pri Laztek se konstrukcija pripravi z mislijo na material, izdelavo, montažo, obremenitve in realno uporabo kosa. Cilj je model, ki ga je možno izdelati, testirati in po potrebi izboljšati.
Modeliranje je lahko usmerjeno v celoten stroj, posamezen podsklop ali optimiziran tehnični kos. Pomembno je, da je model uporaben za montažo, izdelavo, prototipiranje in nadaljnje izboljšave.

Pri zahtevnejših projektih lahko razvijemo celoten 3D sestav: konstrukcijo, nosilce, osi, vpetja, montažne površine in prostor za komponente.

Pri nosilcih in adapterjih lahko obliko prilagodimo obremenitvam: odstranimo nepotreben material, ohranimo funkcijo in dobimo lažji, bolj smiseln kos.

Modeliramo tudi posamezne podsklope strojev, nosilce, vpetja, šablone, adapterje in priprave, ki morajo biti uporabne za montažo ali proizvodnjo.
Pri tehničnih kosih so majhni detajli pogosto razlika med uporabnim kosom in kosom, ki poči, se zvije, ne sede v montažo ali ga ni mogoče ponovljivo izdelati.
Model mora biti možno realno izdelati, ne samo narisati. Zato se že pri konstrukciji upoštevajo omejitve tehnologije.
Pri funkcionalnih kosih so pomembne smer obremenitve, pritrdilne točke, debeline sten, rebra, zaokrožitve in montaža.
Konstrukcija za PETG, PA-CF, PPA, PPS ali TPU ni vedno enaka. Geometrijo je smiselno prilagoditi materialu in procesu izdelave.
Pri aditivni proizvodnji lahko kos zasnujemo drugače kot pri rezkanju ali brizganju: lažje, bolj funkcionalno in z manj sestavnimi deli.
Pri zahtevnejših kosih lahko zasnovo usmerimo s cilji in omejitvami: prostor, pritrdilne točke, obremenitve, masa in tehnologija izdelave.
Topološka optimizacija pomaga prepoznati, kje material res prispeva k nosilnosti in kje ga je mogoče odstraniti brez nepotrebne izgube funkcije.
Ti pristopi niso namenjeni lepim slikam, ampak boljšim tehničnim odločitvam. Najbolj koristni so pri nosilcih, adapterjih, prijemalih, vpenjalih, lahkih konstrukcijah in kosih, kjer je pomembno razmerje med maso, togostjo, materialom in načinom izdelave.

Namesto ene ročno narisane oblike se določijo cilji in omejitve: kje mora biti kos pritrjen, koliko prostora ima, kje so obremenitve, koliko mase želimo prihraniti in s katero tehnologijo bo izdelan. Na tej osnovi se lahko razvije več možnih konstrukcijskih smeri, ki jih potem tehnično očistimo in pripravimo za realno izdelavo.
Topološka optimizacija je uporabna, ko želimo ohraniti funkcijo in togost, hkrati pa zmanjšati maso ali porabo materiala. Rezultat ni slepo sprejet kot končni model, ampak služi kot osnova za bolj smiselno konstrukcijo z zaokrožitvami, stenami, rebri in detajli, ki jih je mogoče dejansko natisniti ali izdelati.
Pri obeh pristopih je pomembno, da rezultat ni samo zanimiva organska oblika. Model mora biti uporaben, merljiv, ponovljiv, primeren za material in dovolj enostaven za montažo, servis ali nadaljnjo proizvodnjo.
Cilj ni samo enkratna risba, ampak uporabna osnova za prototip, test, izdelavo, dokumentacijo ali kasnejše izboljšave.
Konstrukcijski proces je najbolj učinkovit, ko so že na začetku znani namen kosa, pogoji uporabe in način izdelave. Tako se izognemo nepotrebnim iteracijam.
Najprej določimo, kaj mora kos delati: kje je vgrajen, kaj drži, kaj se premika, kakšne so obremenitve in omejitve prostora.
Pripravi se začetni 3D model, popravi obstoječa datoteka ali se iz skice oziroma fizičnega kosa razvije nova geometrija.
Pregledajo se kritični detajli: debeline sten, pritrditve, tolerance, montaža, smer izdelave, material in morebitna potreba po testnem kosu.
Model se preda kot datoteka ali se uporabi za izdelavo prototipa. Pri zahtevnih delih se po prvem testu naredi izboljšana verzija.
Pošljite opis, slike ali obstoječo datoteko. Skupaj določimo, ali je bolj smiselna konstrukcija iz nule, popravek modela, 3D skeniranje ali takojšnja izdelava prototipa.